Člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja iz Slovenskih Konjic, Zreč, Vitanja in Loč smo se odpravili na izlet, kjer smo v sproščenem vzdušju raziskovali Kočevske gozdove ter  si ogledali Bazo 20, simbola upora in borbenosti slovenskega naroda v času druge svetovne vojne, ki jo trenutno obnavljajo.
Baza 20 najprej imenovana Točka 20, na kateri je bilo od aprila 1943 do decembra 1944 bivališče političnega vodstva Slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja, je edina na tako skriven način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi in pomemben spomenik slovenske državnosti. V celoti ohranjena in zavarovana kot spomenik državnega pomena.Prostor za Bazo sta zaradi težke dostopnosti izbrala dr. Pavel Lunaček in dr. Marjan Brecelj.
Zahvala gre tudi našim sponzorjem, ki so nam omogočili ta nepozaben ogled ter prijetno druženje, ki je obogatilo naše zavedanje o pomembnosti naše zgodovine.

Več o Bazi 20: vir. https://sl.wikipedia.org/wiki/Baza_20

Baza 20 (900 mnm) je bila glavna baza CK KPS in izvršnega odbora OF med drugo svetovno vojno v kočevskem Rogu med letoma 1942 in 1944.

Od leta 1952 je Baza 20 zaščitena kot kulturni spomenik, saj je bila edino tovrstno oporišče v Evropi med drugo svetovno vojno. Večina objektov je prenovljena, v posameznih so manjše muzejske prezentacije. Širši video prikaz dogajanja med vojno je v Lukovem domu, ob parkirišču, pred stezo, ki vodi do Baze, ki je zanimiva izletniška točka.

Prostor za bazo sta zaradi težke dostopnosti izbrala dr. Pavel Lunaček in dr. Marijan Brecelj. Prva stalna baraka je bila na tem prostoru sicer zgrajena šele aprila 1943, a je baza delovala že v času italijanske ofenzive leta 1942. Baza 20 je ob koncu leta 1943 obsegala kompleks 26 barak, v njej pa se je zadrževalo okoli 140 borcev in politikov. V bazi je v času vojne prebivalo kar nekaj znanih imen, med njimi Edvard Kocbek, Boris Kidrič in drugi. Lokacija baze je ostala neodkrita do konca vojne (odkrita ni bila celo med nemško ofenzivo leta 1943), vendar so poveljstvo decembra leta 1944 vseeno preselili v Črnomelj.